Na Zagovornika se je obrnila stranka glede sporne določbe Zakona o davkih občanov, ki določa, da za družinske člane štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Iz dikcije je razvidno, da zakon za družinskega člane ne upošteva zunajzakonskega partnerja. Stranka je pojasnila, da je upravni organ zavrnil vlogo njegove partnerke za davčno olajšavo z navedbo, da njega, partnerko in njuna skupna otroka obravnava tako, da njih obravnava kot družino, stranko pa kot nekoga, ki biva na istem naslovu. Stranka meni, da upravni organ v podrejen položaj postavlja skupino državljanov, ki niso sklenili zakonske zveze. Zagovornik je po preučitvi zadeve ugotovil, da nima pristojnosti za ukrepanje v tej zadevi, saj okoliščina obstoja zunajzakonske zveze ne predstavlja osebne okoliščine v smislu 1. člena ZVarD. Po oceni Zagovornika gre v konkretni zadevi za vprašanje »statusa« partnerske skupnosti oziroma za obstoj vrste partnerske skupnosti, ki pa kot taka ni osebna okoliščina posameznika, temveč izraz proste odločitve posameznika oziroma para o tem, v kakšni pravno-formalni skupnosti bo. Zagovornik pa je ocenil, da bi lahko bila ureditev sporna z vidika splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), po katerem je treba enaka dejanska stanja obravnavati enako, različna pa različno. Ker Zagovornik v okviru svoje pristojnosti takšne presoje splošne neenakosti pred zakonom (z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave) ne more opraviti, je stranki svetoval, da v primeru neuspeha v pritožbenem postopku to vprašanje oziroma kršitev sama izpostavi v morebitnem nadaljnjem sodnem postopku.
