Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki je opozorila, da morajo gospodarske družbe kot delodajalci s spoštovanjem Ustave in zakonov poskrbeti za varstvo človekovih pravic in svoboščin. Pri tem je izpostavila zagotavljanje svobode dela, vključno s prosto izbiro zaposlitve in dostopnostjo vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji (49. člen Ustave), prepoved spodbujanja neenakopravnosti in nestrpnosti (63. člen Ustave) ter prepoved izpostavljanja kogarkoli ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju (18. člen Ustave). Stranka je ob tem trdila, da podjetje, ki je njen bivši delodajalec, še vedno zaposluje nove delavce, zanjo pa da ni dela. Zagovornik se je s situacijo stranke predhodno že seznanil v drugem postopku svetovanja. Takrat je stranka Zagovorniku predstavila, da jo je delodajalec uradno odpustil iz poslovnega razloga, zaradi katerega je zmanjšal število zaposlenih. Podobno kot takrat tudi zdaj iz strankinih navedb ni bilo razvidno, da bi bil razlog ravnanja podjetja, ki je njen bivši delodajalec, katera od strankinih osebnih okoliščin. Je pa stranka navedla, da ima 38 let delovne dobe ter da je bila v podjetju 28 let kot njegov soustanovitelj in solastnik. Zaradi umanjkanja osebne okoliščine kot enega ključnih elementov možne diskriminacije je Zagovornik stranki pojasnil, da v njenem primeru diskriminacije ni mogoče ugotavljati. Če pa bi se izkazala domneva, da je bila katera od strankinih osebnih okoliščin razlog njene zavrnitve pri iskanju zaposlitve bodisi v nekdanje bodisi v katerem koli drugem podjetju, je Zagovornik stranki navedel, da lahko pri njem vloži predlog za obravnavo diskriminacije.
