Na Zagovornika se je obrnila stranka v zvezi z domnevno diskriminacijo tiste manjšine, ki zase ali za svojce želi klasičen pokop v krsti na domačem pokopališču, saj na mnogih pokopališčih zaradi pomanjkanja prostora tako ne morejo biti pokopani, če morebitnemu njihovemu družinskemu grobu še ni potekla mirovalna doba. Nadalje je stranka navedla, da marsikateri občinski odlok o pokopavanju določa, da se tiste osebe, ki jim občina plača pogreb, sežge in jih potem raztrosi ali pokoplje v žari, kar v primeru, ko vera pokojnika zahteva pokop telesa v krsti, predstavlja hujšo diskriminacijo. Zagovornik je stranki pojasnil, da se sme prekop groba in pokop pokojnika na isto mesto v grobu, kjer je bil kdo pokopan, opraviti po preteku mirovalne dobe, ki za pokop s krsto ne sme biti krajša od desetih let. Upoštevaje navedeno je Zagovornik ocenil, da se okoliščine, zaradi česar pred tem ne more priti do klasičnega pogreba v krsti, nanašajo izključno na pomanjkanje prostora in ne na osebne okoliščine posameznika ali skupine posameznikov. Glede drugih navedb stranke je Zagovornik opozoril, da se pogrebna slovesnost vedno opravi v skladu z voljo pokojnika in na način, določen s pokopališkim redom. Če pokojnik ni izrazil svoje volje o načinu pokopa in pogrebni slovesnosti, lahko o tem odloča tudi naročnik pogreba. Zagovornik je stranko še opozoril, da je zadevo obravnaval v okviru svoje svetovalne funkcije, saj iz pisanja stranke ni izhajalo, da bi šlo za primer diskriminacije, ki bi jo doživela konkretna oseba v konkretni situaciji. Seznanil jo je, da lahko v zvezi z izpostavljeno pravno ureditvijo vloži predlog za začetek postopka ugotavljanja diskriminacije oziroma ocene o diskriminatornosti predpisa.
