Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki je predstavila svojo situacijo v javnem komunalnem podjetju, ki je v lasti občine, ter Zagovornika zaprosila za mnenje. Stranka je bila več let predsednica določenega sindikata v podjetju in sindikalna zaupnica. Zaradi odpustitve večjega števila delavcev pa je nazadnje ostala edina članica tega sindikata, ki je kljub temu zaradi majhnega števila delavcev ohranil svojo reprezentativnost. Medtem je bil v podjetju ustanovljen še drug sindikat, katerega predsednica je strankarska kolegica direktorja podjetja. Ta je imel prej z edinim sindikatom sklenjeno posebno pogodbo, na podlagi katere so bili člani sindikata upravičeni do manjšega dodatka za aktiven pristop k socialnemu dialogu. Takšno pogodbo je potem sklenil tudi z novim sindikatom. Ko pa je stranka postala edina članica starejšega sindikata in je zato bila s strani sindikalne centrale imenovana za sindikalno zaupnico, ker sindikat ni imel več članstva, ki bi jo lahko izvolilo, kar je sicer skladno s statutom sindikata, direktor tega njenega statusa ni več priznaval. Je pa stranki pojasnil, da bi morali delavci z volitvami odločiti, kdo bo sindikalni zaupnik, ki bo užival delovnopravno varstvo. Pri tem je direktor enostransko odpovedal omenjeno pogodbo s sindikatom stranke, zaradi česar ta ni bila več upravičena do omenjenega posebnega dodatka.
Stranka je pridobila pravno mnenje, ki jasno izkazuje direktorjevo nespoštovanje delovnopravne zakonodaje oz. njegovo napačno interpretacijo določenega člena Zakona o delovnih razmerjih, ki zadeva vprašanje statusa sindikalnih zaupnikov, vezano tudi na Kolektivno pogodbo komunalnih dejavnosti. Zato je bilo stranki predlagano, da delodajalca prijavi na Inšpektorat za delo. Zagovornik je stranki pojasnil, da problematika njene zadeve ne spada v okvir možne diskriminacije, čeprav je članstvo v sindikatu varovana osebna okoliščina, ki jo izrecno navaja Zakon o delovnih razmerjih, v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo pa jo skladno s tem štejemo za drugo osebno okoliščino. Iz navedb stranke namreč ne izhaja, da bi bilo članstvo v sindikatu ali katere druga njena osebna okoliščina razlog ravnanja delodajalca. Omenjeno dejstvo, da sta direktor in predsednica drugega sindikata v podjetju člana iste politične stranke, pa tudi ni bilo predstavljeno v smeri, ki bi izkazovala, da bi bilo drugačno politično prepričanje tista osebna okoliščina, ki bi lahko bila razlog direktorjevega ravnanja.
Ker je torej umanjkal eden bistvenih elementov možne diskriminacije, je Zagovornik stranki pojasnil, da v njeni zadevi ni zaznati, da je delodajalec oz. direktor podjetja z njo ravnal diskriminatorno v primerjavi z delavci, ki so člani drugega sindikata, s katerim pogodbe ni odpovedal in so zato še naprej prejemali omenjeni dodatek. Kljub temu pa je Zagovornik stranki neobvezno svetoval, da skladno s pridobljenim pravnim mnenjem prijavi delodajalca na inšpektorat za delo zaradi najverjetnejših kršitev delovnopravne zakonodaje. Čeprav ne kaže, da je direktor s stranko ravnal diskriminatorno, to še ne pomeni, da z njo ni ravnal nezakonito, celo protiustavno. Ni pa za odločitev o tem pristojen Zagovornik, temveč področna inšpekcija. Poleg navedenega je Zagovornik stranko še opozoril, da v okviru delovnopravne zakonodaje lahko za varovanje svojih pravic uporabi ustrezna pravna sredstva, ki nenazadnje zajamejo možno sodno varstvo, v okviru katerega je predvideno tudi alternativno reševanje sporov z mediacijo.