Na Zagovornika se je obrnila stranka v zvezi z dogodkom v javnem vrtcu, ko naj bi bil njen partner, ki je španski državljan, diskriminiran s tem, da mu je uslužbenka vrtca v e-sporočilu zapisala, da mora v bodoče z vzgojiteljicami v vrtcu govoriti slovensko. Stranka pojasnjuje, da se partner res trudi in uči slovenski jezik, včasih, ko kakšne besede ne zna ali ne razume, pa pove v angleškem jeziku. Ob tem se je počutil diskriminiranega in razočaranega. Zagovornik je stranki pojasnil, da bi lahko prošnja uslužbenke vrtca po komunikaciji v slovenskem jeziku izvirala iz dejstva, da je v Sloveniji pri uradnem delovanju, v poslovni komunikaciji, na javnih prireditvah, skratka v javnem življenju, prva izbira slovenski jezik. Na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, pa poleg slovenščine še italijanščina oziroma madžarščina. Skladno z zakonodajo s področja vzgoje in izobraževanja morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik. Od njih tako ni mogoče zahtevati komunikacije v drugih jezikih, če ne gre za delo v vrtcih na narodnostno mešanih območjih. Tudi Zakon o vrtcih izrecno določa, da vzgojno delo v vrtcih poteka v slovenskem jeziku. Zagovornik je stranki predstavil ureditev nadlegovanja kot možno obliko diskriminacije ter pojasnil, da je pri nadlegovanju bistveno, da posameznik na domnevno neprimerno komunikacijo najprej sam opozori sogovornika in ga pozove k prenehanju s spornim ravnanjem. Šele če nasprotna stran z domnevno neprimerno komunikacijo nadaljuje, lahko zadeva preide v pristojno obravnavno Zagovornika. Ta lahko v primeru podane prijave diskriminacije prične s postopkom ugotavljanja diskriminacije v konkretni zadevi.
