Zagovornik je prejel prijavo v zvezi s plakati kandidata na lokalnih volitvah, ki so izražali potrebo po »zaščiti otrok pred LGBT posvojitvami« in pred »LGBT ideologijo v vrtcih in šolah«. Predlagatelj je navedel, da je kandidat z navedenimi izjavami širil spolno razlikovalne pozive in napeljeval ter ščuval k sovraštvu in diskriminaciji. Opozoril je na odločitev Ustavnega sodišča, da prepoved posvojitve otrok za istospolne partnerje pomeni nedopustno diskriminacijo. Kandidat je po navedbah predlagatelja s plakati in tviti javno pozival ljudi na način, da jih je spodbujal k diskriminaciji.
Zagovornik je zadevo preučil in ocenil, da objave ne izpolnjujejo pogojev po 10. členu ZVarD. Šlo je za kandidata za župana mesta Ljubljane, ki v primeru, če bi bil izvoljen, po svoji funkciji ne bi imel formalne možnosti vpliva na predpise, ki veljajo na državni ravni (kot je Družinski zakonik), ali na odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je priznalo pravice do posvojitve in zakonske zveze istospolnim parom. Prav tako župan po svoji funkciji nima možnosti vpliva na državni učni načrt, ki opredeljuje vsebino poučevanja učencev osnovnih šol o različnih oblikah družine in različnih pojavih v družbi. Z nagovarjanjem ljudi, naj volijo njega, posameznik niti kot kandidat niti kot župan s predvolilnimi slogani ne bi mogel spodbuditi drugih ljudi k temu, da bi kršili pravice LGBT-oseb. Šlo je za splošen politični slogan, katerega namen je bil nastopiti na lokalnih volitvah, ni pa mogel imeti konkretnega učinka pozivanja h konkretni diskriminaciji oseb zaradi njihove spolne usmerjenosti in spolne identitete. Le če bi besedilo na plakatu nedvoumno in jasno pozivalo k odrekanju ali omejevanju pravic ali svoboščin določeni skupini posameznikov na podlagi njihovih osebnih okoliščin in ne samo »k zaščiti pred«, bi lahko govorili o pozivanju k diskriminaciji iz 10. člena ZVarD.
Zagovornik meni, da klic »k zaščiti pred« ne vsebuje dovolj spodbujevalnega naboja. Meni tudi, da je klic »k zaščiti pred« mogoče razumeti na različne načine, vendar pa iz besed ni razvidno, k čemu naj bi spodbujale. Zaradi nekonkretiziranega zapisa na plakatih je torej sklepanje o tem, k čemu naj bi te besede pozivale, preveč odprto in nejasno, posledično pa je tudi opredelitev zapisa »k zaščiti pred« kot pozivanja k diskriminaciji neustrezna. Zapisa, čeprav sta lahko žaljiva in ponižujoča za osebe z osebno okoliščino, na katere se nanašata, izrecno ne spodbujata drugih k diskriminatornim ravnanjem oziroma ne pozivata oseb, ki vidijo plakat, naj ti izvajajo diskriminacijo. Objava tudi ne vsebuje napeljevanja, ščuvanja ali hujskanja, torej neposredno ne kliče k aktivnosti, katere posledica bi lahko bila diskriminacija. Zagovornik z izvrševanjem svoje oblastne funkcije ugotavljanja diskriminacije po 10. členu ZVarD posega v svobodo izražanja po 39. členu Ustave RS in 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Drugi odstavek 10. člena EKČP določa, da izvrševanje svobode izražanja vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi, med drugim, varovanja ugleda ali pravic drugih ljudi.
Zato Zagovornik v postopkih po 10. členu ZVarD tehta dve zavarovani dobrini, in sicer svobodo izražanja na eni strani ter pravice, ki bi bile z objavami na plakatih lahko prizadete na drugi strani. Vendar v konkretnem primeru o možnosti konkretnih kršitev teh pravic še ne moremo govoriti. Ni izkazano, da bi objave na plakatih sploh lahko imele kakršnekoli posledice na zakonodajo ali učne načrte. Glede na navedeno je Zagovornik pri tehtanju obeh vrst pravic dal prednost pravici do svobode izražanja. Posledično zagovornik postopka ugotavljanja diskriminacije ni uvedel.