Pobudnica je zatrjevala nasilje, diskriminacijo in stigmatizacijo v zdravstvu, konkretneje v zvezi z njeno obravnavo po prometni nesreči v letu 2005. Obsežno je opisala, da so že vse od tedaj dalje njene poškodbe križnice in hrbtenice, ki jih je utrpela kot posledico nesreče, vsakič znova spregledane oziroma zanikane s strani različnih zdravnikov različnih specializacij, čeprav so na rentgenskih slikah vidne in ji (zdaj kot že zastarane poškodbe) povzročajo bolečine in glavobole. Ob tem je navajala še nepravilno obravnavo v okviru vsakokratnega psihiatričnega zdravljenja, saj ji vsakokratni lečeči zdravniki pripisujejo netočne navedbe, ki jih ni izjavila. Zagovornika je vprašala, kako lahko ukrepa, da se to ne bi dogajalo in da se v psihiatričnih odpustnicah ne bi več pisalo, česar ni navajala. Zagovornik je po preučitvi njenih dopisov ugotovil, da iz njih ne izhajajo elementi diskriminacije, saj iz pisanja ni razbrati, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi jo zdravniki slabše obravnavali. Zato ji je podal usmeritve, kam se lahko obrne v primeru, ko meni, da gre za kršitev njenih pravic do enakopravne, primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave. V zvezi z navajanjem netočnih podatkov in izjav v odpustnicah iz psihiatrične obravnave pa ji je Zagovornik svetoval, naj se v okviru zdravnikove obveznosti do pojasnilne dolžnosti vsakič, ko odpustnico prejme in meni da je zapis v njej netočen, poskusi pogovoriti z zdravnikom, ki je odpustnico podpisal, in mu predstavi svoje razumevanje tega, kar je izjavila.
