Zagovornik je prejel pobudo za preučitev enkratnega solidarnostnega dodatka za otroke iz Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE, PKP7). Pobudnica je zatrjevala, da je zakonodajalec spregledal polnoletne dijake, ki so prav tako upravičeni do subvencionirane prehrane, pa vendar do solidarnostnega dodatka niso upravičeni. To po mnenju pobudnice pomeni diskriminacijo in kršitev ustave. Zagovornik je ocenil, da je v konkretnem primeru treba med seboj primerjati družine, ki imajo otroke – dijake starejše od 18 let in enkratnega solidarnostnega dodatka po PKP7 niso prejele, in družine, ki imajo otroke stare do 18 let in so po PKP7 upravičene do enkratnega solidarnostnega dodatka. Vprašanje, ali ima dijak subvencionirano prehrano ali ne, tako ni več bistveno, saj je solidarnostni dodatek vezan na mladoletnost otroka. Ti dve kategoriji upravičencev (družine oziroma polnoletni na eni in mladoletni otroci na drugi strani) pa med seboj nista v primerljivem položaju, niti v času, ko ni razglašene epidemije, niti v času, ko država s svojimi ukrepi blaži posledice epidemije. Da gre za med seboj neprimerljivi skupini upravičencev, kaže tudi dejstvo, da ZSDP-1 in ZUPJS urejata otroški dodatek za upravičence, ki imajo otroke, stare do 18 let, za otroke starejše od 18 let pa ne, ne glede na to, ali imajo subvencionirano malico ali ne. Glede na navedeno Zagovornik podrobnejše ocene diskriminatornosti ni izvedel. Postopek ocene diskriminatornosti je bil s tem zaključen.
