Na Zagovornika se je obrnil posameznik z multiplo sklerozo. Navedel je, da je diskriminiran, ker mu niso odobrili zdravljenja v tujini. Pojasnil je, da zdravstveni sistem v Sloveniji nudi samo zdravljenje, ki v najboljšem primeru zgolj zavira napredovanje bolezni, bolezni pa ne zdravi. Slabšanje stanja ga je prisililo v iskanje zdravljenja v tujini. Rešitev je našel v presaditvi krvotvornih matičnih celic v Rusiji. Vložil je vlogo za odobritev zdravljenja v tujini, ki pa je bila zavrnjena, prav tako pritožba. Pristojni organ je v omenjenih odločbah zavzel stališče, da do zdravljenja v Rusiji ni upravičen, saj v Sloveniji niso bile izčrpane vse možnosti zdravljena. Stranka meni, da sta odločbi nezakoniti in nepravilni ter kršita načelo enakosti. Pojasnjuje, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije svojo odločitev temeljil na dveh terciarnih ustanovah v Sloveniji, ki sta podali negativno mnenje na podlagi tega, da »še ni dovolj bolan«, da bi bil upravičen do edine učinkovite metode zdravljenja, ki jo znanost trenutno pozna. Zagovornik je stranki pojasnil, da je pristojen zgolj za ravnanja diskriminacije, torej ravnanja, pri katerih gre za vprašanje slabše obravnave posameznika zaradi določene osebne okoliščine. V konkretni zadevi ni razvidna diskriminatorna obravnava, temveč gre za vprašanje priznanja pravice do zdravljenja v tujini.
