Zagovornik je prejel pisanje zasebnega izvajalca lekarniške dejavnosti, ki je trdil, da je obravnavan slabše kot javni lekarniški zavodi. Občina, v kateri posluje, je namreč sprejela akt, v katerem je določila, da lahko fizične in pravne osebe s koncesijo izvajajo lekarniško dejavnost na območju občine le, če javni zavod ne more zagotavljati opravljanja dejavnosti v obsegu, kot ga določi občina. Stranka je menila, da je kot zasebni subjekt diskriminirana na podlagi osebne okoliščine družbenega položaja in premoženjskega stanja. Zagovornik je stranki pojasnil, da se družbeni položaj v kontekstu protidiskriminacijskega prava nanaša na marginalizirane pripadnike družbe, premoženjsko stanje pa na revščino ali skromne premoženjske razmere, s čimer stežka primerjamo zasebne subjekte kot take. Poudaril je, da gre za vprašanje načina zagotavljanja lekarniške dejavnosti kot (negospodarske) javne službe, ki ne sodi med Zagovornikove pristojnosti.
