Pobudnika z gluhoslepoto sta kot slepi osebi prejemnika dodatka za pomoč in postrežbo. Z uveljavitvijo Zakona o osebni asistenci (ZOA) sta pridobila tudi pravico do osebne asistence v obsegu 30 ur mesečno, posledično pa sta morala začeti polovico dodatka za pomoč in postrežbo nakazovati izbranemu izvajalcu osebne asistence. Menita, da je ZOA do gluhoslepih oseb v primerjavi z gluhimi osebami diskriminatoren. Zagovornik je ocenil, da iz ureditve ne izhaja slabša obravnava gluhoslepih oseb v primerjavi z gluhimi osebami. Slednji namreč niti niso upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo ter jim ga zaradi tega tudi ni treba polovico odvajati izvajalcu, če jim je priznana pravica do osebne asistence. Glede na navedeno je Zagovornik ocenil, da predpis ni diskriminatoren.
