Zagovornik je na podlagi predloga društva skladno z 38. členom ZVarD ocenjeval, ali so členi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določajo standarde za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo (DPP), diskriminatorni do težjih psihiatričnih bolnikov. Gre za določbe 101. člena (o opravljanju osnovnih življenjskih potreb), 102. člena (o ugotavljanju in določanju pogojev upravičencev) ter 103. člena (o višini odmere DPP). Za pridobitev natančnejših podatkov se je Zagovornik s poizvedbo obrnil na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To je na poizvedbo odgovorilo s pošiljanjem informacij, ki mu jih je pomagal priskrbeti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zagovornik je na podlagi pojasnil ministrstva ugotovil, da težji psihiatrični bolniki kot skupina niso izključeni iz upravičenosti niti do višjega niti do najvišjega DPP. Je pa upravičenost odvisna od strokovne ocene posameznikovega zdravstvenega stanja (kognitivnih sposobnosti). V specifiko takšne ocene se Zagovornik ne more spuščati, saj to presega njegove pristojnosti, določene z ZVarD. Zagovornik je tako ocenil, da določbe ZPIZ-2 o upravičenosti težjih psihiatričnih bolnikov do DPP niso diskriminatorne, saj ne omejujejo absolutno upravičenosti težjih psihiatričnih bolnikov do določene višine DPP.
