Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je poslancem državnozborskega Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide predstavil posebno poročilo z naslovom Za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi v Sloveniji. S poročilom, izdanim avgusta letos, organ za varstvo pred diskriminacijo opozarja na dolžnosti države do ljudi z invalidnostmi in do mednarodnega konteksta. »Slovenija je Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov leta 2008 ratificirala hitro, le dve leti po njenem sprejetju. S tem smo se kot družba zavezali, da bomo dosledno uresničevali njene določbe. Začetna odločnost je potem popustila pri procesu implementacije,« je opozoril Lobnik.
Zagovornik je v poročilu pregledal napredek, ki ga je Slovenija od leta 2018 dosegla pri spoštovanju določil mednarodne Konvencije o pravicah invalidov (konvencija). Ugotavlja, da so še vedno neuresničena skoraj vsa priporočila, ki jih je Sloveniji pred šestimi leti dal pristojni odbor Organizacije združenih narodov, ki nadzira uresničevanje Konvencije.
Kot je poudaril zagovornik Lobnik, je predvsem ključno, da dobimo prevod konvencije, ki bo skladen z originalom. »Zdaj to ni in zato vse pravice, ki bi morale biti zagotovljene vsem ljudem z oviranostmi, dajemo samo ljudem s statusom invalida. V duhu konvencije pa bi bilo, da so enake možnosti in enaka obravnava dostopne vsem ljudem z invalidnostmi oziroma oviranostmi.«
»Napačen prevod povzroča neskladje zakonodaje s konvencijo, negativne posledice napačnega prevoda pa so tudi na ravni programov in ukrepov, namenjenih ljudem z invalidnostmi. Na primer, spodbujanje zaposlovanja ljudi z različnimi oviranostmi dejansko velja samo, ko bi delodajalec zaposlil delavca s statusom invalida, ne pa ob zaposlitvi nekoga, ki tega statusa uradno sicer nima, ima pa telesne ali intelektualne oviranosti,« je dejal.
»Država tudi ne zbira sistematično razčlenjenih podatkov o ljudeh z invalidnostmi, da bi na podlagi tega lahko oblikovala ustrezne ukrepe zanje oziroma preverila učinkovitost sprejetih ukrepov. Še vedno ni organa, ki bi vse resorske in vladne službe koordiniral glede izvajanja nediskriminatornih politik, torej t. i. focal point, ki bi imel pregled nad tem, kako to izvajamo. In tako še vedno tudi ni strategij glede preprečevanja nasilja nad ljudmi z invalidnostmi in nad ženskami in deklicami z invalidnostmi,« je izpostavil.
Izpostavil je tudi nedostopnost grajenega okolja, informacij in storitev in medijev, kot to zahteva konvencija. In manko konkretnega načrta deinstitucionalizacije, ki bo ljudem z invalidnostmi omogočil živeti samostojno, po svojih željah in potrebah izven ustanov.
»Nekatere nepravilnosti so se začele odpravljati. Splošna ocena poročila pa je, da je večina od obravnavanih priporočil odbora OZN, ki spremlja izvajanje konvencije, še vedno neuresničena. Zato priporočamo vladi, državnemu zboru in drugim pristojnim, da k izvajanju konvencije pristopijo celostno in sistematično. In naj bo to, kar je zapisano v konvenciji in k čemur smo se zavezali, vodilo sistematičnega dela, ne pa reševanja problemov parcialno in fragmentirano.«
Ob zaključku seje je Lobnik ocenil, da je bila razprava pomembno sporočilo, da državnemu zboru ni vseeno, ali se mednarodno sprejete obveznosti uresničujejo ali ne: »Praktično ni nasprotovanja ideji, da bi v Sloveniji ustvarjali družbo, ki bi sledila principom konvencije. Kljub različnim pogledom na to, kako do tega priti, je pozitivno, da ni nasprotovanja, da bi se pravice ljudi z invalidnostmi poglabljale.«
Posebno poročilo je objavljeno na https://staging.zagovornik.si/wp-content/uploads/2024/08/Posebno-porocilo_Za-uresnicevanje-pravic-vseh-ljudi-z-invalidnostmi-v-Sloveniji.pdf.
foto: Državni zbor/Sušnik
